Kaj je coaching telesne prisotnosti?

Kaj za vraga je coaching telesne prisotnosti?! 

Če te ob besedi coaching zagrabi rahla skepsa - morda celo notranji vzdih “o ne, še en coach s flomastrom in beležko”, "joj to je tak ameriški pojem - bruh", "a ni coaching samo za podjetja?" in "kako biti najbolj kul verzija sebe - resno!!??", te popolnoma razumem.

A naj ti zaupam skrivnost: tole ni coaching, kjer ti nekdo govori, kako naj živiš svoje življenje. Tole je tvoje telo, tvoja zgodba, tvoj ritem – midva samo poslušava.
Na coachingu telesne prisotnosti ne iščemo “rešitev” iz glave, temveč poslušamo telo. Zakaj? Ker je tvoje telo najbolj iskren del tebe, ki ne govori veliko, ampak informacije, ki jih da, ti povedo kaj moraš spremeniti, kaj moraš opustiti; in spet do tega ne prideš iz glave, amapk čez telo...
V procesu coachinga ni namen v tem, da ti nekdo »pove, kaj naj narediš«, ampak da skupaj odpremo prostor, kjer lahko zares slišiš sebe. Ne tistega “se mora”, “bi morala” ali “kaj pa si drugi mislijo” dela – temveč tisti mehki, tihi, a neverjetno modri glas telesa.

Torej... kako izgleda coaching v praksi?
Predstavljaj si to kot pogovor, ki ga vodi tvoje telo – mi pa poslušamo. Lahko začnemo s stavkom, mislijo, vprašanjem – in potem gremo globlje. Kaj čutiš? Kje v telesu? Kako se je spremenila tvoja drža, ko si pomislil-a na določeno situacijo? Kako se spreminja, če temu daš pozornost?

Nič ni treba »popraviti«. Ni »prav« ali »narobe«. Coaching telesne prisotnosti je kot nežna, a radovedna svetilka, ki osvetli tvoje notranje pokrajine. In tam se pogosto skrivajo odgovori, ki jih iščeš že dolgo.

In ja, smejimo se tudi. Coaching ni vedno resen. Pogosto je igriv. Včasih se pojavijo solze, potem pa smeh. Telo ima smisel za humor. Včasih reče: »Ej, resno? To si si še vedno pripravljen(a) nalagati?« In se skupaj zasmejimo.

Dajmo si pogledat primer:
Vedno rečeš ja.
V službi sodelavcem in šefu, prijateljem, sosedi, celo tisti teti na jogi, ki ti je vzela deko. Poskušaš biti prijazna/prijazen. Ustreči. Da te imajo radi. Da je mir.

In potem počasi… začne zmanjkovati tebe.
Postajaš utrujen-a. Razdražen-a. Glava pravi “moraš”, telo pa že zdavnaj tišči na “ne morem več”.

In ravno tukaj se začne coaching telesne prisotnosti.

Ne rečem ti:  “moraš postavit meje!”. Ne rečem “napiši seznam prioritet!”. Ne rečem “ponavljaj afirmacije v ogledalo!”.

Namesto tega te vprašam:
Kako se počuti tvoje telo, ko rečeš "ja", pa v resnici misliš "ne"?

Tišina. Globok izdih.
In potem…
“V prsih me stisne.”
“Zagrabi me v želodcu.”
“Ramena mi zlezejo skupaj.”

Aha. Tu smo.

Coaching telesne prisotnosti ni reprogramiranje tvojega razuma. Je poslušanje telesa, ki vedno govori resnico. Včasih šepeta, včasih kriči – ampak vedno ve, kje si ti.

In potem pride tisti trenutek, ko prvič rečeš “ne” – in tvoje telo reče: “Končno.” In kako se to čuti, kako izgleda v telesu - in tako nastane orodje - vaja/domača naloga, ki jo moraš delati s sabo. 

Bi želel(a) izkusiti, kako se občuti, ko si res doma v svojem telesu? Pridi. Vabim te da vstopiš vase. 

Se vidimo, Daša