Meditacija na notranjo pokrajino

Z vami delim meni ljubo tehniko vizualizacije, ki mi na subtilen način razkrije kaj se dogaja v meni in mi omogoči bolj jasno zaznavo.

Takole gre:

Udobno se usedem na tla* (v sukasano s prekrižanimi nogami ali v vijrasano - na pete) pozorna sem le na to, da sedim z vzravnano hrbtenico. Dlani sproščeno odložim na stegna in pozornost usmerim na dih. Vzamem si nekaj časa le za opazovanje diha, ki ga počasi ozavestim. Diham skozi nos, enakomerni vdihi in izdihi, ter opazujem spontane premore, ki nastajajo med njima. Mislim ne sledim,** pozornost vračam na dih.

Čez nekaj časa, ko čutim, da sem že malo bolj prisotna, zbrana v svojem dihu, z zavestjo potujem z vdihom navznoter. Predstavljam si svoja pljuča, kako čez pljučne mešičke kisik prehaja v kri, kako gre sveže oksigenirana kri do srca - zažari v njem in potuje naprej po telesu. Z vsakim vdihom potujem malo globlje v lastno zaznavo - v organe, mišice, vezi, fascije, maščobo, vse do kosti - predstavljam si fiziološke, celične procese, ki se odvijajo v meni.

Po nekaj minutah začutim, kateri del mene je morda malo manj pretočen, hladen, meglen ali boleč. Velikokrat pred samo meditacijo sploh nisem zaznala neke “šibke točke”, nato pa se je skozi pozornost izrazila in prišla na površje. Z dihom grem globje in brez sodbe (in drame) samo opazujem kaj mi ta del mene sporoča, kaj je njegova modrost.

Napetost je lahko prisotna čisto fizično v tkivu, ali pa jo čutim bolj energetsko, emocionalno. Ne analiziram*** iz kje je prišla, ampak ji pustim, da spregovori sama. Še vedno znotraj diha le opazujem in spoštujem, kaj mi telo sporoča. Ozavestim in sprejmem.

In ker naše telo (z vsemi svojimi energetskimi ovoji) komunicira veliko bolj simbolno, arhetipsko ter govori jezik našega nezavednega si narišem notranjo pokrajino.

Odvisno od počutja, letnega časa, vremena se spremenim v prostrano stepo, gorovje, puščavo, travnato polje, gozd ter pokrajino naselim z raznoterimi živalmi. Kakšna bo sama vizualizacija notranje pokrajine ne razmišljam ampak pustim, da se sama izriše. Tukaj praksa pomaga - ne izgubljam se v detajlih, ampak se v nekaj dihih potopim v to sliko narave, ki ni zunaj mene, ampak obstaja v meni in raste iz mene - sem jaz. Skozi del mene, ki se je poprej čutil megleno/boleče narišem potok, reko in pustim, da ta vizualizacija tekoče vode spremeni zaznavo v meni - razrahlja, napoji in ponovno vzpostavi pretočnost prej napetega mesta.
Z vizulizacijo nadaljujem dokler lahko, oziroma dokler čutim, da jo potrebujem. Včasih 5 minut, včasih 10 minut, včasih več, včasih manj.
Večinoma si pred začetkom prakse nastavim merilec časa na 20 minut in v večini primerov to zadošča. Ko spustim vizualizacijo se ponovno vrnem na zaznavo fizičnega telesa, preverim kako se počutim, nato le opazujem dih in nato se vrnem v dan.
Lahko da odprem oči, lahko pa so bile oči že ves čas odprte (meditirate ali vizualizirate lahko tudi z odprtimi očmi).

Poskusite, poročajte.
Vaša Daša

*lahko sedimo tudi na stolu, a pazimo na to, da sedimo zravnano, nogi naj ne bosta prekrižani.
** čudovit mi je zenovski pregovor, ki pravi, da naj misli le pridejo in grejo, le skodelice čaja jim ne ponudite.
***nevarnost preuranjene analize zaznave je, da prehitro pridemo do zaključkov ali zablokiramo celoten proces informacij, ki nam jih določena zaznava lahko posreduje.